Dediščina leta 2007 je še vedno z nami. Njen najbolj usoden in uničujoč učinek je bil v tem, da je dajala prednost nekonvencionalnim monetarnim ukrepom. Žal so politiki na oblasti, ko so pred desetimi leti iskali »velike topove«, postavljali oder oziroma temelje za vrnitev starega protagonista: močnega moža, ki se ne boji pritisniti na sprožilec.

Vsekakor so politiki na višku finančne krize imeli prav, ko so sklepali, da ne morejo več delati, kot so do tedaj. Centralne banke so morale zagotoviti veliko denarja, vlade pa so morale dopolniti ta prizadevanja monetarne politike s fiskalno ekspanzijo (večji vladni izdatki in manjši davki). Tako so zlasti Kitajska in ZDA leta 2008 oziroma leta 2009 uvedle izjemno obsežen program spodbujanja gospodarske rasti.

Nekateri izredni ukrepi, uveljavljeni kot odziv na finančno krizo, so se izkazali za zelo slabo zasnovane in so jih morali opustiti ali spremeniti. V ZDA se je Troubled Asset Relief Program (TARP), ki ga je s svojim podpisom oktobra 2008 sprejel nekdanji predsednik George W. Bush, začel sprva kot program, s katerim naj bi ameriško f

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.

nagradna igra