Evropa je pač sestavljena iz nacionalnih držav, nacionalizmi in nasilno združevanje in razdruževanje na nacionalni osnovi so se (z redkimi izjemami, kjer je bila podlaga fevdalna država, kot na primer v Franciji) začeli v 19. stoletju in proces traja še danes. Vmes sta se zgodili dve svetovni vojni in vrsta drugih, nazadnje na Balkanu, kjer procesi še zdavnaj niso končani, najbolj očitno v Bosni in Hercegovini in v Makedoniji. Tam Albanci, ki že imajo dve državi, postopoma vzpostavljajo federalizem in po zgodovinski logiki tako pripravljajo teren za Veliko Albanijo. Nestabilne razmere se lahko hitro razširijo tudi na Črno goro (s prav tako močno albansko manjšino), ki je svojo državo že dobila v nacionalnem valu 19. stoletja, jo nato leta 1918 izgubila in znova dobila leta 2006 s 55-odstotno odločitvijo na plebiscitu. Ta je že zgodovinsko tesno razdeljena na (pro)srbski in črnogorski del, z vstopom v Nato pa bo še dodatno geostrateško na proruskega in proameriškega.

Balkan ni evropska izjema, čeprav ga pogosto skušajo tako prikazati in imajo po drugi strani, kot pravi Gorana Ognjenović, njegove državice narcisoidni odnos do sebe, mislijo, da so popek sveta. Gorana Ognjenović, po rodu iz Bosne in Hercegovine, ki živi in dela na Norveškem, je ena od dveh urednic (druga je Jasna Jozelić, po rodu iz Hrvaške, prav tako raziskovalka na Norveškem) nedavno izdanega obsežnega zbornika o Josipu Brozu Titu (izdala ga je znana založba Palgrave Macmillan). Zbornik pokaže, da, karkoli si že kdo misli o Titu, na Balkanu nihče ni bolje kot on kapitaliziral geostrateških interesov in razumel, da je edini način, da gremo naprej skupaj, ne pa da oviramo drug drugega, kot to počnemo danes. Sistem majhnih, nestrpnih, nacionalističnih državic, ki jih izigravajo drugo proti drugi, kakršen je nastal po razpadu velikih imperijev po prvi svetovni vojni, se vrača v Evropo. No, je že tu. Sicer pa tudi večje države niso imune na notranje nacionalistične procese pri narodih, ki jim (še) ni uspelo doseči lastnih držav. Evropska unija pa ne ponuja odgovora, v najboljšem primeru ob »ugodnem« izidu volitev v velikih državah (Macron v Franciji, Merklova ali pač Schulz v Nemčiji) nekakšno zamrznitev sedanjega stanja ali upočasnjevanje procesov dezintegracije. In s tem še naprej udobno preživetje sedanjih bruseljskih in nacionalnih političnih elit, kar je zanje bolj bistveno kot vse drugo. Tudi tako imenovana Evropa regij, ki bi te procese ublažila, morda vsaj v enem delu tudi odpravila, je pozabljena.

Islandci in Bretonci

Evropa je v dobrem stoletju in pol in še zlasti po obeh svetovnih vojnah tudi »počistila« z manjšinami. Koncept demokracij in »demokracij« temelji na nacionalni osnovi, v najboljših primerih deloma velja še za »ostanke« tako imenovanih avtohtonih manjšin in nekaj malega kulturne zaščite za ekonomske migrante iz šestdesetih in sedemdesetih let (tako imenovane gastarbajterje). EU se je z brexitom začela krčiti, male države, ki so jih zaradi različnih razlogov, ideoloških in ekonomskih (še najmanj pa zato, ker naj bi izpolnjevale »pogoje«), sprejeli v EU, pa so bolj ali manj postale sateliti velikih, ki jih tudi ekonomsko obvladujejo. Vprašanje države je pri njih v resnici – tudi pri Slovencih! – znova postalo zgolj vprašanje jezika in (nacionalne) kulture. Zlasti mlade slovenske generacije pa se tudi tu soočajo z dilemo, ali slovenski jezik ali tuji (predvsem angleški) jezik, kot so se generacije 19. stoletja odločale med nemškim in slovenskim ali kot so se na primer Bretonci med bretonskim in francoskim.

Kaj naredi iz narodov nacije, ne glede na velikost? Čeprav je seveda velikim bistveno lažje. Islandija in še kakšna država je majhna, pa se po obnašanju in zrelosti ne razlikuje od velikih, zna zaščititi svoje interese, ima vizijo. Ni, da bi jo idealizirali, a preprosto znajo dovolj dobro izkoristiti atribute države, vsekakor bistveno bolje kot Slovenci. Res je po svoje Islandcem zaradi geografske izoliranosti lažje, a v zgodovini njihov položaj v odnosu do velikih ni bil dosti drugačen (bili so del Danske, leta 1941 jih je okupirala Velika Britanija, po vojni so jo vojaško nadomestile

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.